Zgodovina DIC-a je tesno vpeta v zgodovino Slovencev.

Marijanišče in pozneje Dijaški dom Ivana Cankarja je od svojega začetka nosil pečat slovenstva. V njem so delovali izjemni posamezniki, bodisi kot vodje ustanove, ravnatelji, prefekti bodisi kot vzgojitelji, mentorji in seveda njegovi gojenci – dijaki, ki so v času svojega bivanja oziroma pozneje bistveno vplivali na tok nacionalne zgodovine.
Znotraj njegovih zidov so se odvijali dogodki obeh svetovnih vojn, ki so globoko in boleče zarezali v narodovo zavest ter poznejšo zgodovino.

Lahko se vživimo v duše mladih, katerih otroštvo je obeležila vojna, razumemo njihovo stisko pa tudi dejanja, v katera so bili porinjeni. Obstaja pa tudi druga, svetlejša plat, ki je ne gre spregledati, temveč jo postaviti v ospredje. Govorimo o ustvarjalnosti mlade, prve povojne generacije.

Priča smo unikumu, novi porajajoči se zavesti, ki se je odrazila na polju kulture in ustvarjalnosti v domu. Kot je pokazal poznejši čas, ni šlo zgolj za nadaljevanje že obstoječe tovrstne domske tradicije, temveč za spontan, hkrati pa temeljit preboj kulturnega udejstvovanja med mladimi z dolgoročnimi posledicami.
Duh DIC-a, ki ga prepoznamo in ga preveva že od njegovih Marijaniških časov, lahko strnemo v dveh besedah: dom in ustvarjalnost. Razlog njegovega nastanka ter poslanstva je biti dom. Predstavlja varnost in zavetje. Bodisi za otroke brez staršev, sirote, otroke iz revnih družin bodisi mlade, ki sicer v bolj ugodnih socialno družbenih okoliščinah in časih zapuščajo svoj dom in prihajajo na šolanje v Ljubljano. Za vse je DIC predstavljal varno in podporno okolje, ki omogoča mlademu človeku njegovo osebno in družbeno rast. Zgodbe »prišlekov« glede na različne okoliščine so seveda različne, osnovni vzgib, potreba pri mladem človeku, ko pride v novo, urbano okolje, pa je enak.
Strah pred zavrnitvijo in potreba po sprejetosti gresta z roko v roki z njihovo samopotrditvijo, kar se pri mladih praviloma odrazi s »prebujanjem« različnih interesov in talentov.

V DIC-u je to vodilo k udejstvovanju v umetniških, športnih in drugih dejavnostih, kar je, kot lahko razberemo iz Zbornika DIC 1882–1997, položeno tej ustanovi v zibko in jo obeležuje skozi vso obdobje njenega obstoja.
Dejavnost izdajanja domskih glasil, dramske, likovne in literarne dejavnosti segajo sicer že v obdobje Marijanišča, pravemu ustvarjalnemu preboju pa smo priča po zaključku druge svetovne vojne z nastopom novega družbenega sistema in reda. Preko posameznikov, ki so pozneje postali ključni del slovenske narodne zgodovine, so se tukaj porodili tudi zametki kasneje pomembnih nacionalnih inštitucij. Omenimo samo najvidnejše: v DIC-u se je v letih 1947–52 tako oblikovala skupina mladih posameznikov, ki so se zbrali okrog domskega glasila »Mi mladi« (prva številka 1947); ustanovljen je simfonični orkester (1949), zametek Simfoničnega orkestra Radia Ljubljana; nastalo in delovalo je več pevskih zborov: pionirski pevski zbor Cankar (1946), mešani Mladinski pevski zbor Ivana Cankarja, moški pevski zbor in domski oktet (1953) in Akademski zbor (1954); v DIC sežejo začetki folklornih plesnih skupin – Franceta in Tončke Marolt (1946/47) in Tineta Rožanca, Telovadno društvo Ivan Cankar (1948), Likovna sekcija, ustanovljena v sklopu krožka Ljudske tehnike (1949), Dramski in lutkovni krožek (1950), Kulturno umetniško društvo »Samorastniki« (1961), Filmski klub (1961) Mirjane Borčič, ki predstavlja začetek filmske vzgoje na Slovenskem …

V 70. in 80. letih je v primerjavi z opisanim obdobjem na nivoju organiziranega kulturnega življenja prevladovalo svojevrstno mrtvilo. Novemu prebujanju, zaznani energiji in pojavu različnih dejavnosti v domu smo priča v sredini devetdesetih. To sovpada z nacionalno osamosvojitvijo in nastankom nove države, nedvomno pa je tudi posledica zamenjave vodstva, ko je vlogo ravnatelja prvič v zgodovini doma prevzela ženska, sedanja ravnateljica, in zaposlitvi novih kadrov.
Glasbeni dejavnosti, ki v vsem obdobju DIC-a nikoli ni zamrla (organizacija Večerov klasične glasbe), obujanju zborovskega petja, pojavu različnih glasbeno instrumentalnih zasedb ter posameznim športnim in drugim prostočasnim dejavnostim se je v začetku leta 1996 pridružila skupina Pozitiv, ki je sprva izdajala domsko glasilo, v naslednjih letih pa začela svoje kompleksnejše delo tudi na področju scenske in vizualne umetnosti.
Novim »mladcem«, ki so hoteli sodelovati, vplivati ter si izboriti svoj prostor, je ob velikih imenih in veliki zgodovini prejšnjih generacij stal ob strani pedagoški in mentorski kader, ki je vstopal v svoja najbolj ustvarjalna in zrela delovna leta.

Nastopilo je razgibano in ustvarjalno obdobje. Skupini Pozitiv so sledile podobne skupine in društva, ki spominjajo na dogajanja v 50.: Likovna skupina Atelje (1998), Likovnooblikovalska skupina LOS (1999) in tudi Športno društvo DIC (2002), ki si je prizadevalo za bolj intenzivno delo z mladimi in za medgeneracijsko sodelovanje na področju športa.
S tem prebojem se je začelo tudi intenzivno projektno pedagoško delo, ki je po letu 1997 doživelo neverjeten razmah in je v temelju spremenilo duh dela, vzdušje in tudi »materialno« podobo DIC-a.
Beležimo povečanje različnih dejavnosti na področju organizacije prostega časa in neformalnega izobraževanja, porast števila usposobljenih domskih in zunanjih mentorjev, partnerskih sodelovanj in oblikovanje mreže organizacij ter vključevanje v nacionalne projektne mreže (Eko šola, Mreža zdravih šol) in mednarodne projektne mreže (programi Erazmus +, ECF ipd).

Z vsebino so prišle tudi izboljšave, opazne v novih prostorskih pridobitvah (naj posebej omenimo: fitnes, Kreatorij DIC, galerijski prostori, urejene zunanje površine stavb), pridobitvah v opremi, izboljšavah na bivanjskem področju, kulturi prehranjevanja ipd.
Vključevanje v proces dela in usposabljanje dijakov (področje medvrstniške mediacije, medsebojne učne pomoči in vrstniškega učenja ipd.) je postalo eno od prvin pedagoškega dela, ki ima tudi močno komponento medgeneracijskega sodelovanja in sobivanja v domu.

V obdobju zadnjih 10 let je ta potreba po notranjem povezovanju in sobivanju v domu dobila tudi svoje vodilo – slogan »DIC je svet!«, kar sovpada s pojavom projekta – platforme BITI, ki je s svojo holistično filozofijo uspela notranje povezati vse projektne mreže, projekte in dejavnosti ter prizadevanja s koordiniranim delom v celoto.
Spremembe v domu nastajajo spontano in so del vzgojno-izobraževalnega procesa, vendar srž in bistvo ostajata enaka, spreminja in prilagaja se, v skladu z izzivi časa, samo površina.
Za nas pedagoge in mentorje to pomeni, da najdemo, prepoznamo in prilagodimo svojo
vlogo, primerno času in novim generacijam. Sodelovanje, spoštovanje in vključevalni odnos do različnosti ter spodbujanje raznovrstnosti dandanes prepoznavamo kot vodilo in ustrezni vzorec, ki mu gre slediti. Ta velja tako za naš eksistenčno pomemben odnos do okolja kakor tudi za naše medosebne odnose. Na področju vzgoje in izobraževanja to pomeni dvosmerno, enakopravno komunikacijo, kjer imata vrstniško in medgeneracijsko učenje svoje posebno mesto.

Je del učnega, podpornega okolja, ki omogoča vzajemno osebno in družbeno odgovorno rast vsem udeležencem v vzgojno-izobraževalnem procesu.

Podrobneje o zgodovini DICa v zborniku DIC 1882- 1997